Kar zagledam angela, spuščajočega se iz nebes. Bil je večji in v bolj določno človeški postavi ko prejšnji. Imel je dolgo, valujoče oblačilo, v rokah pred prsmi pa je držal posodico v obliki keliha. V odprtini keliha je lebdel majhen, rdečkasto se svetlikajoč grižljaj. Angel je podal to okrepčilo Odrešeniku v usta ter mu dal piti iz keliha. Nato je izginil.

 Jezus je bil pokrepčan. Tiho se zahvaljujoč, je še ostal nekaj časa v votlini. Še je bil žalosten, vendar toliko močnejši, da je brez strahu in nemira s trdnimi koraki odšel k učencem. Bled je bil in slab, a hodil je pokonci in odločno. Obraz si je otrl s potnim prtom in si z njim pogladil lase. A še so mu viseli vlažni od krvi in potu v pramenih navzdol.

2. Jezus pa se je še zahvaljujoč pomudil v votlini. Dasiravno še žalosten, je bil vendar očividno pokrepčan. In prišel je tretjič k svojim učencem in jim  dejal: ‘Spite in počivate. Dovolj je; ura mojega trpljenja je prišla. Glej, Sin človekov bo izdan v roke sovražnikom. Vstanite in pojdimo! Oni, ki me bo izdal, je blizu.’

Zdaj, o sladki Jezus, sem potolažen. Vidim Te v Tvojem bridkem trpljenju od angela čudovito potrjenega. S tem si mi hotel pokazati, da tudi meni ne bo nedostajalo ne milosti, ne moči, kadar bom, obsut od mnogoterih bridkosti, k Tebi zaupljivo klical.  Čudi se, duša moja! Ne angel, ne, Ti sam, moj ljubeznivi Zveličar, si moja moč in moja tolažba! Ti si bil oslabljen, da bi naredil mene močnega. Tvoj krvavi pot je zame  prečudovito mazilo, ki mi krepča dušo in telo in daje mojemu srcu nepremagljivo srčnost. Zato pravi po pravici sv. Katarina Sienska: ‘Bodi močan, bodi srčen in ničesar se ne bolj. Kri Jezusova te je čisto oprala. Zmagal boš s Krvjo Jezusa Kristusa v svojem srcu in z imenom Njegovim v svojih ustih.’ Hvala, tisočera hvala tedaj, o ljubeznivi Zveličar, da si mi pridobil toliko milosti in tolažbe s svojo bridkostjo in s svojim krvavim potom na Oljski gori! O, moj Tolažnik, potrdi me Ti sam ob uri skušnjav in vojskovanja!  Amen.

Sklep: Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes:  Iskati le pri Tebi tolažbe in nikomur ne tožiti svojih nadlog.

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (12)

Ko je prišel k apostolom, so ležali kakor prvikrat zakritih glav in spali. Gospod jim je rekel, da zdaj ni čas za spanje. Vstanejo naj in molijo. ‘Kajti prišla je ura, ko bo sin človekov izdan v roke grešnikov. Vstanite! Pojdimo, izdajalec je blizu. Bolje bi mu bilo, da se ne bi rodil!’ 

V strahu so skočili pokonci in se plaho ozirali naokrog. Komaj pa so prišli k sebi, je dejal Peter razvneto: ‘Učenik, poklical bom še druge, da te bomo branili!’ Jezus pa jim je pokazal dol v dolino, še onstran potoka Cedron z baklami opremljeni trop oboroženih. Mirno jim je še nekaj govoril, jim še enkrat priporočil svojo sveto Mater, potem pa rekel: ‘Pojdimo jim naproti! Predal se bom brez upiranja v roke svojih sovražnikov.’ In odšel je s tremi apostoli svojim preganjalcem naproti. Zapustili so oljčni vrt in stopili na pot, ki ga loči od vrta Getsemani.

*** (JUDA – stran v pripravi)

III.  JEZUSA PRIMEJO IN ZVEŽEJO  

1. Jezusa primejo

Ko se je tedaj dal Jezus svojim sovražnikom spoznati, so planili nadenj, da bi ga prijeli. Pristopili so in ga zgrabili. Ko so pa apostoli, ki so bili z Njim, videli, kaj se ima zgoditi, so se hoteli braniti. Bržkone je še nekaj onih učencev prihitelo, ki so bili ostali v Getsemaniju, ko so izvedeli, v kakšno nevarnost je prišel Jezus. Drugi pa, ki niso nič upali, so od daleč stali in se bližali k njim, ali pa hiteli drugim povedal, da hočejo Jezusa ujeti. Oni, ki so bili poleg Jezusa, so Mu rekli: ‘Gospod, ali naj zamahnemo z mečem?’. Simon Peter je tedaj izdrl meč in mahnil po hlapcu velikega duhovna in mu odsekal desno uho. Jezus pa je rekel Petru: ‘Vtakni meč v nožnico; kajti vsi ki rabijo meč, bodo z mečem končani. Ali ne bom pil keliha, ki mi ga je dal Oče? Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, ki bi mi poslal več kakor dvanajst legij angelov?’

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (13)

III. JEZUSA  UJAMEJO IN ZVEŽEJO

1. Jezus se preda sovražnikom v roke

Med njihovim prerekanjem je stopil Gospod s tremi apostoli na pot. Prihiteli so tudi drugi apostoli iz oljčnega vrta, ker so slišali hrup. Ko so jih vojaki zagledali, so poklicali še rablje, ki so bili nekako za njimi. Ko so Jezus in trije apostoli v soju bakle spoznali oborožence, je hotel Peter s silo nadnje in je zaklical: ‘Onih osem iz Getsemanija vidim tam spredaj. Udarili bomo na biriče!’ Jezus pa mu je zapovedal mir in je stopil z njimi s poti malo bolj nazaj na trato. Tako se je Judov načrt prekrižal in izdajalec je bil zlobno razjarjen. Štirje apostoli so stopili k njemu in ga vprašali, kaj vse to pomeni. Juda je skušal govoriti z njimi, da bi se z lažmi izvlekel, a straža ga ni izpustila.

Tu stopi Jezus pred prepirajočo se gručo ter vpraša glasno in jasno: ‘Koga iščete?’ Vodilni med vojaki so dejali: ‘Jezusa Nazareškega.’ In Jezus je rekel: ‘Jaz sem!’ Ob teh besedah so ko od krča popadeni naglo odstopili in se zgrudili na kup drug po drugem. Juda, ki je stal tam blizu, se je še huje zmedel. Zdelo se je, ko da hoče bliže k Jezusu. Ta pa je dvignil roko, rekoč: ‘Prijatelj, čemu si prišel?’ Juda je zmedeno mrmral nekaj o poslu, ki da ga je opravil. Jezus pa je dejal: ‘Bolje bi bilo, da se nisi rodil.’ Vendar se teh besed ne spominjam natanko. 

Medtem so si vojaki spet opomogli in se približali. Čakali so, da jim da Juda znamenje. Peter in drugi apostoli pa so obkrožili Juda in ga obsipali z očitki. Hotel se jim je izviti z lažmi. A ni mu uspelo, ker so ga vojaki skušali zaščititi in so tako izdali, da je z njimi. Jezus pa je vprašal drugič: ‘Koga iščete?’ Obrnili so se k njemu in odgovorili: ‘ Jezusa Nazareškega!’ Rekel je: ‘Jaz sem! Povedal sem vam že, da sem jaz. Ako mene iščete, pustite te!’ Zopet so popadali vsi zveriženi po tleh, kakor taki, ki jih meče božjast. 

Apostoli so zopet obkolili Juda, ker so bili silno razsrjeni nad njim. Jezus pa je zaklical vojakom: ‘Vstanite!’ Dvignili so se, a so bili vsi preplašeni. Ker se je Juda še otresal apostolov, je straža stopila k njemu in ga vzela v zaščito. Tako osvobojenega so silili, naj jim da dogovorjeni znak. Saj so imeli ukaz, da morajo prijeti tistega, ki ga bo Juda poljubil. In res je stopil k Odrešeniku, ga objel in poljubil, rekoč: ‘Pozdravljen, Učenik!’ Jezus mu je rekel: ‘Juda, s poljubom izdajaš Sinu človekovega!’ 

Zdaj so ga vojaki obkrožili, rablji pa so ga zgrabili. Juda je hotel pobegniti. Apostoli pa so ga zadrževali, navalili na vojake in vpili: ‘Gospod, ali naj udarimo z mečem?’ Peter pa ni čakal, ampak je z mečem mahnil po Malhu, hlapcu velikega duhovnika, ki je hotel potisniti Petra nazaj. Odsekal mu je košček uhlja, tako da se je zgrudil in je bila zmešnjava še večja.

Jezus pa je rekel: ‘Peter, vtakni meč v nožnico! Ker kdor rabi meč, bo z mečem pokončan. Ali meniš, da ne morem prositi Očeta, da mi pošlje več kot dvanajst legij angelov? Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče? Kako bi se sicer izpolnilo pismo?’ Rekel je še: ‘Dajte, da ozdravim tega človeka!’ Približal se je Malhu, se ga dotaknil in molil. In uho je bilo zopet zdravo. Uradniki pa so se posmehovali in govorili vojakom: ‘S hudičem je v zvezi. Po čarovniji je bilo uho na videz ranjeno, po čarovniji je zopet zdravo.’

Jezus jim je rekel: ‘Prišli ste s kopji in s koli, da me ujamete kakor morilca. Vsak dan sem učil pri vas v templju. Tam si niste upali položiti roke name. Zdaj pa je vaša ura, moč teme!’ Ukazali so rabljem, naj ga zvežejo. Vojaki se ga niso dotaknili. Bili so tu le zaradi varnosti.

Premisli, duša moja! Kako se moramo oborožiti v vseh težavah in nevarnostih. Karkoli nam pošlje bridkega večni Oče, je kelih, in On hoče, da ga mi pijemo v svoje očiščevanje. Vse bridkosti so kelihi nebeškega Očeta. Za nas ni torej nobenega izgovora. Vsi moramo piti to očiščevalno pijačo. Usta sladkega Jezusa so ga morale že prej okusiti in so ga tudi osladile.

Kako srčnega se izkaže tukaj Peter! Toda njegova srčnost je bila tu prenagla, še ne razsvetljena. Ko bi bil on vedel, da se mora vse to zgoditi, da bi bil on in vsi mi rešeni iz satanove sužnosti, ali bi bil oviral to veliko delo ljubezni in zveličanja? Gotovo ne! Modrost božja je tedaj nalila ta kelih grenkosti sama, in modra ljubezen nebeškega Očeta tudi nam naliva naše kelihe. Nikar torej ne zametavaj svojega trpljenja in se mu ne ustavljaj! Vdaj se mirno in tiho v voljo nebeškega Očeta. Prosi Boga le milosti, da bi mogel trpljenje lažje prenašati. 

Sv. Gregor pravi, da je večja milost za nas, kadar nas Bog potrjuje v trpljenju, kakor če bi nam odvzel trpljenje. Premisli pa krotkost in ljubezen Jezusovo! ‘Nehajte,’ je rekel in se dotaknil ušesa hlapca in ga je ozdravil. Tako je Gospod storil dvojni čudež svojim sovražnikom. Čudež svoje vsemogočnosti in svojega usmiljenja….

2. Jezusa zvežejo

1. Farizeji in pa ostali so bili le še bolj zdivjani. ‘S hudičem je v zvezi!’ so vpili. S čarovnijo, so mislili, da je bilo uho odsekano in z njo zopet ozdravljeno. Kakor stekli volkovi so planili nad Jezusa, to krotko in nedolžno Jagnje, ki ni odprlo svojih ust. Straža pa, stotnik in hlapci Judov so Jezusa zgrabili in zvezali. 

‘Oh, kdo ne bo točil solza,’ pravi sv. Bernard, ‘ko sliši, kako so v tisti uri tolovaji z Njim ravnali, kako so, o predobrotljivi Jezus, zvezali Tvoje nedolžne roke, kako so Tebe, najkrotkejše Jagnje, kakor ubijalca, nesramno peljali v smrt!’

2. Zvezali so Jezusu roke križema na prsih tako trdo, da so mu naenkrat zatekle. Oklenili so mu okrog ledja širok pas, ki je bil nabit z žeblji, in mu roke pritrdili še z bičjem in trtami. Na štirih krajih tega pasu so pa privezali dolge vrvi, s katerimi so Gospoda semtertja pehali in vlekli. 

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (14)

2. Jezusa zvežejo

Rablji so zvezali Gospoda med sramotenjem farizejev. Postopali so zelo surovo. Bili so pogani najpodlejše vrste. Bili so majhni, močni in gibčni, zagoreli in so bili videti kakor egiptovski sužnji.

Zvezali so mu roke pred prsmi na zelo mučen način, tako da je prišlo zapestje desne roke na levo podlaktnico pod komolcem in desno zapestje pod levi komolec. Imeli so nove vrvi, ki so se ostro zarezale v roke, ker so jih neusmiljeno zategnili. Opasali so mu širok pas z bodicami in pritrdili roke še na vrbove obroče, ki so viseli na pasu. Okrog vratu so mu dali bodičast trak, od katerega sta visela dva jermena na prsi in sta bila zvezana s pasom. Na štirih mestih so pritrdili na pas dolge vrvi, s katerimi so ga vlačili sem in tja, kakor se jim je zahotelo.

‘Gospod je zvezan,’ zakliče sv. Alfonz Ligvori. ‘In zakaj, od koga? Od svojih lastnih stvari. Kaj pravite vi k temu, angeli nebeški!’…

Sklep: Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Poiskal si bom dobrega dušnega pastirja, ali če ga že imam, mu bom izkazoval popolno pokorščino.

IV. POT V JERUZALEM

1. Pot iz Oljske gore

Publicējis intinja

Esmu 60 gadus veca Dzivoju Rezeknes novada

Atbildēt

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com logotips

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Mainīt )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Mainīt )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Mainīt )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Mainīt )

Connecting to %s

%d bloggers like this: