Kri je v debelih, temnih kapljah polzela navzdol po bledem Gospodovem obličju. Lasje, drugače gladki, s prečko razdeljeni, so bili zlepljeni od strnjene krvi, razmršeni; prav tako brada. Zopet je, kakor bi hotel uiti, zapustil votlino in šel k apostolom. Korak mu je bil negotov, omahoval je upognjen kakor pod silno težo. Zdelo se je, da se bo vsak hip zgrudil. Ko je prišel do učencev, so sedeli z zakritimi glavami, sklonjenimi na kolena. Od žalosti, strahu in utrujenosti so zopet zadremali. Ko se jim je Jezus približal, so skočili pokonci. Ko so gledali njegov sklonjeni, bledi in krvavi obraz, razmršene lase, vso postavo zmaličeno, ga s svojimi utrujenimi očmi niso takoj spoznali. V muki je vil z rokami. Tedaj so skočili k njemu, ga prijeli pod rokami in ga podpirali. V silni žalosti jim je povedal, da ga bodo drugi dan umorili, že čez eno uro ga bodo ujeli. Vlekli ga bodo pred sodbo, ga trpinčili, zasramovali, ga bičali in nazadnje na grozen način umorili. Prosil jih je tudi, naj tolažijo njegovo mater in Magdaleno. 

Nekaj minut je tako stal in govoril. Niso mu odgovorili, ker niso vedeli, kaj naj rečejo; bili so vsi prestrašeni in žalostni, ko so ga videli v takem stanju in slišali njegove napovedi. Skoro so mislili, da je ob pamet. Ko pa je hotel nazaj proti votlini, ni mogel več hoditi. Janez in Jakob sta ga vodila in ko je stopil v votlino, sta se vrnila.

6. Marija trpi z Jezusom v tem času

Med to Jezusovo smrtno grozo je tudi presveta Devica medlela v grozi in žalosti. V hiši Marije Markove je bila. Šla pa je z Magdaleno in Marijo Markovo na vrt, kjer se je zgrudila na kolena. Bila je vsa odmaknjena vsemu, kar je bilo okrog nje. Videla in občutila je le trpljenje svojega božjega Sina. Da bi izvedela, kaj je z njim, je poslala nekaj prijateljev poizvedovat. Ni pa mogla dočakati, da bi se vrnili, ampak se je v svojem strahu odpravila z Magdaleno in Salomo v dolino Jozafat. Videla sem jo, kako je šla zakrita in je vedno zopet dvigala roke proti Oljski gori. V duhu je namreč videla svojega sina, ko je potil krvavi pot. Bilo je, ko da mu hoče s svojimi iztegnjenimi rokami otreti krvavo obličje. Ker ji je bila duša tako silno pretresena, se je tudi Jezus ob misli nanjo oziral proti njej, kakor bi iskal pomoči. To povezavo sem videla kakor žarke, ki so ju družili. Tudi na Magdaleno je mislil Gospod in je čutil njeno bolečino. Ozrl se je proti njej in ganilo ga je. Zato je naročil apostolom, naj tolažijo tudi njo. Saj je vedel, da je njena ljubezen za ljubeznijo njegove matere največja. Videl je tudi kaj bo še zanj trpela in da ga nikdar več ne bo žalila z nobenim grehom. 

Tačas se je zbralo vseh osem apostolov v senčnici na Getsemanskem vrtu. Pogovarjali so se, nato pa zaspali. Silno so bili pretreseni in so omahovali v težki preizkušnji. Vsak si je poiskal skrivališče in mučila jih je skrb: ‘Kaj naj storimo, če ga bodo umorili? Vse, kar smo imeli, smo zapustili in izgubili. Zdaj pa smo ubogi in svetu v posmeh. Popolnoma smo se zanesli nanj, in zdaj je ves uničen, brez moči, nihče se ne more osloniti nanj!’ Učenci pa so še tavali okrog. Slišali so o zadnjih strah vzbujajočih Jezusovih izjavah in večina od njih je odšla v Betfage. 

6. Angel Jezusa potrdi 

1. In vrnil se je k svojim učencem in jih je našel zopet speče. (Njih oči so bile namreč dremotne). In niso vedeli, kaj bi Mu odgovorili. Tedaj jih je zapustil in je šel zopet tja in vtretjič molil in govoril iste besede. ‘Moj, Oče, ako je mogoče, naj gre od mene  ta kelih, pa vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor Ti!’

2. Da bi Jezus v svoji neizmerni žalosti in bridkosti ne omagal, Mu je od časa do časa prišlo nekoliko pomoči. Bilo Mu je, kakor da bi bil odprl pred Njegovimi očmi predpekel. Tedaj je videl Adama in Evo, vse stare očake in preroke in pravične stare zaveze, starše svoje matere in Janeza Krstnika, ki so vsi željno hrepeneli po Njegovem prihodi. On je mogel namreč tem zdihujočim jetnikom odpreti nebesa in jih rešiti iz te ječe hrepenenja. Tedaj je tudi bilo, kakor da bi Mu bili angeli pripeljali vse trume prihodnjih zveličanih, ki so zedinili svoje vojskovanje z Njegovim trpljenjem in si tako prislužili nebeško krono. Bil je to nepopisljivo lep, tolažilen pogled. Šli so pred Njegovim obličjem v duhu vsi apostoli in učenci, vse device in žene, vsi mučeniki, puščavniki in spoznavalci, vsi cerkveni učeniki in škofje, vse prihodnje vrste menihov in nun, vse vojske zveličanih duhov. Vsi so bili ozaljšani z zmagovalno krono svojega trpljenja in zatajevanja in različnost cvetic po Njegovih kronah v podobi, barvi, duhu in moči se je spremenila v različnosti trpljenja, vojskovanja in zmage, s katero so krono dosegli. Pa vse njihovo trpljenje in dejanje, čast in velikost njihove vojske in zmage, vsa njihova slava je imela le ceno v zedinjenju z zasluženjem Jezusa Kristusa. Bila je to družba svetnikov, ki je obdajala ljubeznivo Srce Zveličarjevo, kakor veličastna krona zmage. Ta ganljivi pogled je potrdil dušo našega Gospoda in nekoliko razveselil.

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (9)

7. Jezus prejme tolažbo 

Še sem videla Odrešenika, ko je molil v votlini. Premagal je odpor proti trpljenju in utrujen je molil: ‘Moj Oče, ako je tvoja volja, vzemi ta kelih od mene! Vendar ne moja, tvoj volja se zgodi!’

Kar se odpre globina pred njim, in kakor po svetli progi je gledal navzdol v predpekel. Tam je zagledal Adama in Evo, vse očake, preroke in pravične, starše svoje matere in Janeza Krstnika. Vsi ti so tako hrepeneče pričakovali, da bo prišel k njim, da je ob tem postalo njegovo ljubeče srce močno in pogumno. Tem hrepenečim ujetnikom bo njegova smrt odprla nebesa. On sam jih bo popeljal iz predpekla.

 

Ko si je Jezus ganjen ogledal pravične iz preteklih dob, so mu angeli privedli pred oči trume prihodnjih blaženih. Ti bodo združevali svoje boje z zasluženjem njegovega svetega trpljenja in bodo tako po njem prišli k nebeškemu Očetu. Bil je čudovito lep, tolažljiv prizor, ko so šli okrašeni s svojimi deli in svojim trpljenjem mimo Odrešenika. Tu je gledal neizčrpen blagoslov svoje odrešilne smrti, v tem mimohodu apostolov, učencev, devic in žena, mučencev, puščavnikov in spoznavalcev, cerkvenih poglavarjev in škofov, vseh trum redovnih oseb, da, vse armade blaženih. Vsi so bili ovenčani z zmagoslavnimi kronami svojega trpljenja in premagovanja. Raznovrstnost cvetlic v njihovih kronah je odgovarjala raznovrstnosti trpljenja, bojev in zmag, s katerimi so si priborili slavo. Toda vse svoje življenje in delovanje, dostojanstvo in moč svojih bojev in zmag, sijaj in svojevrstnost svojega zmagoslavja, vse so imeli samo iz zedinjenja z zasluženjem Jezusa Kristusa. Njihova raznolikost ni bila slučajna. Prihajala je iz žarkov in mavričnih barv enega edinega srca – iz Gospodovega trpljenja, iz Besede, ki je meso postala. In v njej je bilo življenje, ki kakor luč razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na ta svet.

Bilo je občestvo svetnikov iz prihodnjih dob, ki je šlo mimo Odrešenikove duše. Tako je stal Gospod med hrepenenjem očakov in zmagoslavnim pohodom blaženih nove zaveze. Oboji so ko dragocena krona zmage ljubeče obdajali Odrešenikovo srce. Ta neizrekljivo ganljiva slika je poživila in okrepila Jezusovo dušo, ki je preizkusila vse človeško trpljenje. Ah, saj je tako zelo ljubil svoje brate, svoje stvari, da bi bil tudi za eno samo dušo rad vse pretrpel. 

Kmalu pa so izginile te tolažilne podobe in prejšnji strah Ga je znova napadel.

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (10)

Zdaj pa je izginila tolažljiva podoba in angeli so mu kazali trpljenje, ki ga čaka. Bilo je tu mnogo angelov. Videla sem te podobe tesno pred Gospodom in v vsej jasnosti. Vrstile so se vse od Judeževega poljuba do poslednje besede na križu. Tu sem videla vse, kar gledam pri premišljevanju Gospodovega trpljenja: Judeževo izdajstvo, beg učencev, sramotenje in trpljenje pred Anom in Kajfom, Petrov padec, Pilatovo sodbo, zasramovanje pred Herodom, bičanje in kronanje s trnjem, smrtno obsodbo, padce pod križem, srečanje s presveto Materjo in kako so se ji rogali rablji. Videla sem Veronikin potni prt, strašno pribijanje na križ, kako so postavili križ pokonci, roganje farizejev ter bolečine Marijine in drugih zvestih. Skratka, vse je bilo natančno in jasno z vsemi okolnostmi pred mojo dušo. Vse kretnje, vse občutke in besede udeleženih ljudi sem videla in poslušala s pretresljivo prestrašenim Odrešenikom. Toda vse je sprejel rad iz ljubezni do nas. 

Ob koncu te vrste podob se je Jezus zgrudil kakor umirajoč na svoje obličje. Angeli s podobami vred so izginili, on pa je potil krvavi pot obilneje ko poprej. Videla sem, kako mu je kri premakala rumenkasto obleko na prilegajočih se mestih. V votlini se je stemnilo. 

7. Jezus sprejme kelih trpljenja in nebeško krepčilo

1. Tedaj se Mu je prikazal, kakor pripoveduje evangelist, angel, ki Ga je okrepčal. Misli si, duša moja, da vidiš angela v dolgem duhovskem oblačilu in v človeški podobi, ki priplava iz nebes. Angel je držal v svojih rokah lep kelih. Plavaje v ozračju je izročil spoštljivo Gospodu nebeški grižljaj in Mu ponudil pijače iz svetega keliha in je zopet izginil. Jezus je prostovoljno sprejel nase kelih trpljenja in nebeško krepčilo. 

‘O čudovita skrivnost!’ vzklikne sv. Bernard, ‘kdo Te bo pojmil? Ti, moč in slava  vseh angelov, dovoliš da Te angel okrepčuje. Ponižal si se torej pod angele! O čudovita ponižnost Jezusova, ki se tako ponižuješ! Lahko smemo tudi mi zaupati in se v strahu ter težavah v molitvi zatekati. Tudi mi bomo gotovo deležni Tvoje pomoči.’

Publicējis intinja

Esmu 60 gadus veca Dzivoju Rezeknes novada

Atbildēt

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com logotips

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Mainīt )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Mainīt )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Mainīt )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Mainīt )

Connecting to %s

%d bloggers like this: