Nekaj časa je Jezus mirno klečal. Njegova duša se je zgrozila nad mnoštvom in grdobijo pregreh in nad vso človeško nehvaležnostjo do Boga. Prevzela ga je tako silna žalost in groza, da je trepetajoč omahovaje prosil: ‘Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene!’ Nato se je spet opogumil in molil: ‘Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor hočeš ti!’ Njegova volja je bila eno z Očetovo. Toda, ker se je iz ljubezni prepustil slabostim človeške narave, je vztrepetal pred smrtjo. Padel je na zemljo in vil roke. Pot ga je oblival. Dvignil se je, a kolena so se mu tresla in ga komaj nosila. Bil je ves spremenjen. Ustnice so mu pobledele, lasje so mu stali pokonci.
 Opotekel se je ven iz votline in omahovaje stopal proti apostolom. Našel jih je speče. Pospali so od utrujenosti, žalosti in strahu. Jezus je prišel v svoji grozi k njim, svojim prijateljem. Prišel pa je tudi kot dobri pastir, ki je sicer sam globoko pretresen, a še skrbi za svojo čredo, ki je v nevarnosti. Saj je vedel, da so tudi oni v strahu in skušnjavah. Videla sem, da so ga grozljive podobe obdajale tudi na tej kratki poti.

2. Groza ga je gnala k svojim prijateljem, a tudi skrb, v kateri je kakor dobri pastir, čeprav sam ves zbegan, bil v skrbeh in skrbno gledal za svojo čredo, ki jo je videl v nevarnosti, zakaj vedel je, da so se nahajali v bridkostih in skušnjavah. Pač tolažilna je za nas zvestoba pastirja Jezusa in Njegova velika ljubezen! Tako torej vemo, da nas Gospod ne pozabi in ne zapusti, četudi pride nad nas ura skušnjav. Blizu je Gospod tem, ki so potrtega srca! Zato bodi srčna, o žalostna in otožna moja duša! Če ni Jezus pozabil na svoje učence v svoji največji žalosti in bridkosti, koliko bolj bo skrbel zanje zdaj, ko je v svojem nebeškem veličastvu! 

3. Jezus pa je rekel: ‘Simon, ali spiš? Nisi mogel niti eno uro čuti z menoj? Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo. Duh je sicer voljan, a meso je slabo.’ Užalilo Ga je to. Opominjal jih je k stanovitnosti in jim je napovedal vojsko človeške narave s smrtjo. Kako je moralo Jezusa boleti, ko je našel svoje učence sredi tolike nevarnosti – speče! 

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (4)

Ko jih je našel speče, je rekel: ‘Simon, ali spiš?’ Zbudili so se in vstali. In govoril je dalje v svoji zapuščenosti: ‘Torej niti eno uro niste mogli čuti z menoj?’  Ko so ga videli tako prestrašenega in spremenjenega, bledega in omahujočega, vsega prepotenega in trepetajočega, so bili vsi iz sebe. In če jim ne bi bil stopil naproti, obdan z dobro jim znanim sijem, bi ga ne bili prepoznali. 

Janez je vprašal: ‘Učenik, kaj je s teboj? Ali naj pokličem še druge? Ali naj bežimo?’ Jezus pa je odgovoril: ‘Če bi imel pred sabo še enkrat triintrideset let, da bi učil in ozdravljal, ne bi mogel storiti toliko, kolikor me čaka do jutri. Ne kliči drugih! Pustil sem jih tam, ker ne bi mogli prenesti, če bi me videli v tem bednem stanju. Pohujšali bi se nad menoj, padli v skušnjavo, pozabili bi na mnoge stvari in bi zdvomili nad menoj. Vi pa ste videli sinu človekovega poveličanega. Zato ga gledate zdaj v temoti in v vsej zapuščenosti. Toda čujte in molite, da ne padete v skušnjavo: duh je voljan, a meso je slabo!’ – Tako jih je hotel opominjati, naj vztrajajo ter jim pokazati boj svoje človeške narave proti smrti. Še več jim je globoko žalosten govoril in ostal pri njih še kake četrt ure. Nato jih je zopet zapustil.

O, užaljeno Srce Jezusovo! Nikjer ne najdeš tolažila. Celo Tvoji najboljši prijatelji ne čujejo s Teboj, premagani od bridkosti. – O koliko je tudi pobožnih duš, ki so prejele od Boga že veliko milosti, pa se tako malo udeležujejo bolečin in trpljenja Jezusovega in so tako mrzle in neobčutljive! Si morda tudi ti med temi zaspanimi kristjani? Čuj in moli tudi ti, da ne padeš v skušnjavo! Čuj, oh čuj, zakaj sovražnik hodi okoli, kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Moli, moli tudi ti, zakaj brez molitve ga ne moreš premagati.  

Sklep: Iz ljubezni do Tebe, Jezus, sklenem za danes; Ogibati se mlačnosti in zaspanosti pri duševnih vajah. 

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (5)

Medtem ko se je Učenik v rastoči grozi vrnil v votlino, so apostoli stegovali roke za njim, jokali, se objeli in se vpraševali: ‘Kaj je to? Kaj se godi z njim? Saj je popolnoma zapuščen!’ V silni žalosti so si zakrili glave in začeli moliti. Kmalu pa so spet zaspali. Drugi pa, ki so ostali na vrtu Getsemani, so bedeli. Silno jih je vznemirjala prepadenost Jezusova in njegove zadnje izjave, ki so jih še slišali. Hodili so sem in tja po Oljski gori, iščoč skrivališča. 

3. Mati Gospodova in učenci v tem času

V Jeruzalemu je bilo tega večera malo hrupa. Judje so bili v svojih hišah zaposleni s pripravami na praznik. Prenočišča velikonočnih gostov pa niso bila v bližini Oljske gore. Tu in tam sem videla Gospodove učence in prijatelje, da so šli skupaj in se pogovarjali.

 Videlo se jim je, da so vznemirjeni in da nekaj čakajo. 


Mati Gospodova je šla z nekaterimi ženami iz dvorane zadnje večerje v hišo Marije Markove. Tam je slišala vznemirljive novice. Zato je šla s prijateljicami pred mesto, da bi kaj izvedela o svojem sinu. Prišli so k njim Lazar, Nikodem, Jožef iz Arimateje in nekaj sorodnikov iz Hebrona in so jih skušali pomiriti. Četudi so slišali, kako resno je Jezus govoril o bližnjih urah, so bili mirnejši, ker so povpraševali pri znanih farizejih, a niso izvedeli ničesar o kakšnih ukrepih proti Gospodu. Zato so menili, da ni kake večje nevarnosti. Tik pred praznikom se ga tudi ne bodo lotili. Niso še vedeli za Judovo izdajstvo. Marija pa je pravila, kako zmeden je bil Juda zadnje dni in da je čisto sam zapustil dvorano. Gotovo ga je šel izdat. Večkrat ga je sicer opominjala, a on je sin pogubljenja. – Svete žene so se zopet vrnile k Mariji Markovi.

4. Jezusova smrtna bridkost na Oljski gori 

1. Jezus je šel vdrugič tja in je molil: ‘Moj, Oče, ako je mogoče, naj gre od mene  ta kelih, pa vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor Ti!’ In obšla Ga je smrtna bridkost. Novo vojskovanje je prišlo nad Jezusa. Godilo se Mu je, kakor da bi se Mu bili angeli v vrstah bližali in Ga obdajali. Kazali so mu velikost in obširnost zadostilnega trpljenja. Kazali so Mu veličanstvo in lepoto človeka, božje podobe pred prvim grehom in pa njegovo gnusobo in revščino po storjenem grehu. Kazali so Mu izvor vsakega greha iz prvega greha, pomen in veselje nad vsakim storjenim grehom in iz tega izvirajočo strašno škodo za človeške dušne in telesne moči. Kazali so Mu, kako bo moral za vsako veselje nad grehom nasprotno trpeti bridkosti in težave in kako zelo bo moral trpeti na duši in telesu. Za vsak greh je bilo določeno posebno trpljenje. Vsi grehi vesoljnega sveta z vsemi kaznimi, ki jih je zanje terjala božja Pravica, vse to je imel tedaj pred očmi. Še več! Zdelo se mu je, kakor da bi Mu angeli kazali vse grozno orodje, ki je pripravljeno, da Ga trpinči: vrvi, biči, trnjeva krona, kladivo, žeblji, križ, sulica, goba itd. Pokazali so Mu, za kakšno mučenje je vsako orodje namenjeno, in tudi hudobijo in jezo tistih, ki so to orodje izmislili in se pripravljali, da se nad Njim znesejo. Vse to je Jezusa presunilo. Groza Ga je obšla. Lasje so se Mu ježili in pot Ga je oblil po vseh udih in čeprav je bila Njegova volja popolnoma zedinjena z voljo nebeškega Očeta, se je vendar prepustil človeški naravi vsega iz ljubezni do nas, in se je zgrozil pred smrtjo.

2. Jezus, naš ljubeznivi Zveličar, se je tedaj zavzel pred neizmernim trpljenjem in se ustrašil strašno krvave smrti. S svojo božjo naravo se je takorekoč umaknil v presveto Trojico ter se vsega prepustil občutljivi človeški naravi. Ne le svojo bridkost, temveč tudi smrtne težave vseh ljudi je vzel On nase. Vse, karkoli mora občutiti najbolj zavrženi grešnik na smrtni postelji pri misli na svojo hudobijo in prihodnjo ostro sodbo, vse to je On vzel nase, da bi vsakemu pomagal v zadnjem tako imenitnem trenutku, in da bi nam bil tako luč in tolažba v sredi smrtne teme. O prečudna Njegova ljubezen! Pa še več, Gospod ni videl le svojega trpljenja, ampak tudi neskončno trpljenje svoje ljubeznive Matere, preganjanje svojih učencev, strašno smrt svojih apostolov, vsa trpljenja in bridkosti, katere bodo zadevale  Njegove, zaradi Njega, do konca sveta. Vse to je vedel, vse nase  vzel, vse tako rekoč sam pretrpel, da bi nekdaj vsem na pomoč prišel v vseh bridkostih in smrtnih težavah… O, kdo bi mogel popisati bridkosti in težave, neskončne bolečine Jezusa Kristusa!…

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (6)

4. Jezus že vnaprej doživlja svoje trpljenje  

Ko se je Jezus z vso svojo žalostjo vril v votlino, je padel z razprostrtimi rokami na zemljo in molil k nebeškemu Očetu. Nastopil je nov boj v njegovi duši. Pristopili so angeli in mu kazali nalogo in obseg zadostilnega trpljenja v dolgi vrsti zaporednih podob. Pokazali so mu vso lepoto človeka pred padcem in kako imajo vsi grehi izvor v prvem grehu. Videl je, kako je greh okužil človeku telo in dušo in kako naj zdaj on vzame vso krivdo. Vse to so mu kazali zdaj posamezni angeli, zdaj so se spet pojavili zbori angelov z vrsto podob. Videla sem jih, kako so z dvignjenimi prsti kazali na slike in razumela, kaj govorijo, ne da bi slišala kak glas.

 

Človeški jezik ne more povedati, kakšen strah in bolečine je trpela Jezusova duša ob pogledu na svoje zadostilno trpljenje. Spoznal je pomen slednje muke za vsako grešno slast. Spoznal je vse mučilno orodje in se zgrozil nad hudobijo, ki si je to orodje zamislila, in nad besnostjo tistih, ki so ga uporabljali. Poznal je onemoglo jezo in nepotrpežljivost vseh, ki so jih – krive ali nekrive – s tem orodjem mučili. Saj je nosil in čutil na sebi grehe vsega sveta. Vse bolečine in muke je občutil s tako grozo, da ga je oblil krvavi pot. 

Ko je sveta človeška narava trepetala v tem silnem trpljenju, sem videla v angelih sočutje. Hrepeneli so, da bi ga mogli potolažiti. Videla sem, kakor da prosijo pred božjim prestolom. Bilo je, ko da se za hip bojujeta božja pravičnost in usmiljenje z ljubeznijo, ki se žrtvuje. V podobi sem videla, kakor da se je Kristusova božja volja umaknila v Očeta, da bi njegova sveta človeška narava trpela to, za kar je Kristusova človeška volja prosila, da bi šlo mimo njega, ali se vsaj omililo. To sem spoznala v hipu, ko so angeli želeli potolažiti Odrešenika. In res je prejel nekaj olajšave.

Nato pa so angeli izginili in nov krog groze se je bližal Gospodu.

3. In vendar še ni dovolj. Nove strašne bolečine in bridkosti so stopile pred Njegovo dušo ob mislih: Kakšno korist, kakšen dobiček, kakšno plačilo bo za vse to grozovito trpljenje prejel? Ali je vredno, da se toliko trudi za ljudi? In tedaj je videl strašno prihodnost. Videl je namreč trpljenja in preganjanja svete Cerkve, svoje deviške Cerkve, ki jo je hotel tako drago z lastno Krvjo odkupiti. Videl je nehvaležnost toliko ljudi. Jezus je namreč ljubil in še zdaj najbolj  ljubi sv. Cerkev. Hotel je celo umreti, svojo sveto stran odpreti, da bi izšla nova Eva, Njegova deviška nevesta, sv. Cerkev, ki je mati živih. Hotel ji je dati kri odrešenja, vodo očiščevanja in svojega Duha, te tri, ki so Njegova priča na zemlji. Hotel ji je dati sv. zakramente, da bi bila čista, neomadeževana, sveta, nevesta. Hotel je biti njena  glava in mi njeni udje, kosti Njegove kosti, meso Njegovega mesa. Zato je zapustil nebesa ter je hotel umreti za nas. Hotel nas je posebno poživiti v najsvetejšem zakramentu sv. Rešnjega Telesa in vedno ostati pri svoji Cerkvi.

4. Ali more biti Njegova ljubezen še večja? Zdaj pa je videl vsa prihodnja trpljenja svoje sv. Cerkve: preganjanja učencev in apostolov, od začetka malo število kristjanov, krvavo mučenje, ki jih bo zadelo, krivoverstva, ki jih bodo zasejali nepokorni in prevzetni krivoverci. Videl je mlačnost, napačnost in hudobije toliko kristjanov. Videl je celo pregrehe in pohujšanja, ki se bodo godila v svetišču Njegovega kraljestva. Videl je večno pogubljenje toliko duš, videl, za koliko tisočev in tisočev bo zastonj tekla Njegova rešnja Kri. Videl, koliko njih bo zaničevalo Njegove milosti, čeprav je umrl za nje in bi se bili lahko zveličali, pa niso hoteli. Zaradi tolike nehvaležnosti, tolike nezvestobe je bil Jezus tako užaljen, da bi Ga bila lahko umorila edina ta bolečina…

Sklep: Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, sklenem za danes: Večkrat

Publicējis intinja

Esmu 60 gadus veca Dzivoju Rezeknes novada

Atbildēt

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com logotips

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Mainīt )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Mainīt )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Mainīt )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Mainīt )

Connecting to %s

%d bloggers like this: