I. JEZUSOV KRVAVI POT NA OLJSKI GORI

1. Jezus v oljčnem vrtu

Na Oljski gori je bil velik ograjen vrt, porastel s plemenitim grmičevjem in z oljkami. Ključ do njega  je imelo več ljudi, tudi apostoli. Bile so tam odprte hišice s prenočišči in gosto obrasle utice. To je vrt Getsemani. Na pobočju Oljske gore je še drug, le z nasipom obdan vrt, tudi z oljkami posajen. Med obema vodi pot. 

Ko je dospel Jezus z apostoli do vrta, se je že popolnoma stemnilo. Žalosten jim je razodel, da je nastopil čas trpljenja. Prestrašenim apostolom je dejal: ‘Ostanite tukaj, jaz pa grem na svoje mesto molit!’ Pozval je Petra, Janeza in Jakoba starejšega in odšel z njimi dalje na vrt. Nepopisno žalosten je bil, ker je čutil bližajoči se strašni boj. Janez ga je zaupno vprašal, kako more biti tako pobit, ko je bil vendar vedno tolažnik vseh. Gospod je odvrnil: ‘Moja duša je žalostna do smrti.’ 

Ozrl se je naokrog in videl, kako se zgrinjajo od vseh strani pošastne podobe. Rekel je apostolom: ‘Ostanite tukaj in molite z menoj! Molite, da ne padete v skušnjavo!’ In šel je malo dalje. Strašne podobe pa so tako silile vanj, da se je v grozi spustil navzdol in se zatekel pod skalnati previs v kakih šest korakov globoko votlino, ki se je rahlo spuščala, preko vhoda pa je viselo vejevje tako, da ga v votlini ni bilo mogoče videti.

II. JEZUSOV KRVAVI POT

Bilo je okrog devete ure, ko je Jezus prišel s svojimi učenci na vrt Getzemani. Zemlja je bila temna, nebo jasno. Jezus je postal silno žalosten ter je naznanil bližajočo se nevarnost. Učenci so bili vsled tega vsi prepadeni. In rekel je osmerim izmed učencev: ‘Sedite tukaj, da grem in molim in molite tudi vi, da ne padete v skušnjavo.’ In vzel je s seboj Petra, Jakoba in Janeza na Oljsko goro. Le malo svojih učencev je vzel Jezus s seboj. In sicer ravno tiste, ki jih je najbolj ljubil, one, ki so bili pozneje prva podlaga Njegove sv. Cerkve. In ravno ti trije so bili tudi na gori Tabor z Njim, ko se je bil veličastno pred njimi spremenil. Bal se je, da bi se drugi že zdaj ne pohujšali nad Njim, ker je postal tako reven. O modrost in ljubezen božja! 

Jezus noče nikomur naložiti več trpljenja, kakor ga dotični more prenesti. Pretehta ga, tako rekoč. Največ ga da tistim, katere najbolj ljubi in katerim podeljuje tudi največ milosti. Trpljenje je torej častna prednost in znamenje posebne Jezusove ljubezni do nas. 
In ti, duša moja, nisi voljna ničesar trpeti? Ali ne vidiš, kaj je prava čast Jezusovega učenca! Učenec, ki je slonel na Jezusovih prsih, mora trpeti. Sv. Marija Magdalena, ki je slonela pri Jezusovih nogah, mora trpeti! O, trpi in potrpi tudi ti radovoljno, da boš tudi ti deležen te svete, izvoljene druščine!… 1. Jezusova žalost na Oljski gori  

1. Jezus pa se je začel tresti in postajati otožen in žalosten. Učenci so se čudili, ker se je začel tako bati On, ki jih je vse tolažil. Rekel jim je: ‘Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte!’ Tolika otožnost, take smrtne težave so presunile Jezusovo dušo, da bi bila že omagala, ko ne bi bilo določeno Njegovemu življenju še hujše, še večje trpljenje. Tolike bridkosti je hotel prevzeti že v začetku. S to nepopisljivo in strašno žalostjo nam je hotel pokazati, da se prostovoljno odpove vsakemu tolažilu in da hoče iz ljubezni do nas prevzeti vsa dušna in telesna trpljenja. Zato je bila Njegova duša obložena s strahom in žalostjo, kakor je pisano: ‘Smrtne težave me obdajajo! Polna mera Tvoje jeze se je zlila čez me, o Gospod! Tvoja groza me je prevzela, kakor valovi me obdaja.’ (Ps 17)… Premisli, duša moja, kje je človek, da bi trpel brez vse tolažbe, ali da bi le želel trpeti? Jezus je hotel biti žalosten do smrti, da bi mogel tolažiti vse žalostne. Studenec vse tolažbe se je posušil, da bi razlival na vse žalostne tolažila, in jim olajšal njihove bridkosti. Zahvali se svojemu do smrti žalostnemu Jezusu in imej z Njim usmiljenje!  

2. Jezus se ozre okoli in vidi, kako se približujejo od vseh strani, kakor temni oblaki v strašnih podobah: bridkosti in težave, žalosti in skušnjave. ‘Šel je za en lučaj dalje od njih.’ Ves otožen je šel proti votlini, ki je bila s skalo in grmovjem zakrita, da se ni videlo okoli. Vedno večja postaja Njegova žalost. Vedno hujša Njegova bridkost. Bilo je, kakor bi objemala ta ozka votlina gnusobo vseh grehov, njihovo težo in kazni, od prvega v raju, do zadnjega na zemlji. Videl je hudobije vseh časov in spoznal je njihovo ogromno število in brezmejno grdobo. Videl je, kako je Bog razžaljen le z enim samim grehom, videl je grozo večnega pogubljenja. Videl je nadalje, koliko milijonov in milijonov duš se bo pogubilo in koliko jih je že bilo pogubljenih od prvega greha dalje. Pri pogledu na toliko gnusobo, na tolike nadloge se je pretreslo Njegovo ljubeznivo Srce in se je ponudilo Nebeškemu Očetu za vse te pregrehe. Vse je nase prevzel in za vse je hotel zadostiti. Satan pa se je valjal med vsem tem studom s srditim zaničevanjem in vpil k Jezusu: ‘Kaj, tudi za to in za to hočeš zadostiti?’… 

(Anna Katherina Emmerich – Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa) (2)

2. Grehi sveta 

Gospod se je omahovaje umaknil pred vsiljivimi podobami v votlino, kakor išče človek zavetja pred pretečo nevihto. Grozeče podobe pa so mu sledile in postajale vedno določnejše. V ozki votlini so se zgostile v zlovešče podobe vseh pregreh od padca prvega človeka do konca sveta. – Tu na Oljski gori sta Adam in Eva, izgnana iz raja, stopila prvič na nerodovitno, trdo zemljo, tu sta žalovala in obupovala. – 

Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval Božji pravičnosti v zadoščenje za grehe sveta, je bilo, kot da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca. Določno in jasno sem čutila to skrivnost. Iz ljubezni do grešnikov je sprejel Jezus v svoje srce očiščujoče, a tako muke polno zadoščevanje. Kakor mogočno drevo s tisočerimi vejami je to trpljenje prepredlo z mukami vse ude njegovega svetega telesa in vso njegovo presveto dušo. Prepuščen svoji človeški naravi je v neizmerni žalosti in strahu padel na svoje obličje in klical k Bogu. Gledal je v neštetih podobah vse grehe v njihovi ogabnosti. Vzel jih je nase in se je v molitvi ponudil Očetovi pravičnosti v trpeč spravni dar za vso strahotno krivdo. 

Publicējis intinja

Esmu 60 gadus veca Dzivoju Rezeknes novada

Atbildēt

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com logotips

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Mainīt )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Mainīt )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Mainīt )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Mainīt )

Connecting to %s

%d bloggers like this: